Po poti Cankarjeve kave in Kosovelove poezije
Devetošolci smo se danes podali na ekskurzijo, ki je bila vse prej kot običajen sredin pouk. Namesto učilnic so nas čakale kraške hiše, vrhniške klančine in – verjeli ali ne – sam Ivan Cankar, ki nas je na Vrhniki prav po domače popeljal po sledeh svojega življenja.
Najprej smo se ustavili v Tomaju, kjer smo obiskali Kosovelovo domačijo. Slišali smo zgodbe o življenju tega izjemnega pesnika, ki je že pri 22 letih zapustil svet, a za sabo pustil ogromno – in to ne le po številu verzov, temveč po njihovi globini. Spoznali smo, da Kosovel ni pisal le o soncu in vetru, ampak tudi o resnih temah, kot so družba, pravičnost in notranji nemiri. Čeprav kratko, je bilo njegovo življenje intenzivno – tako kot ekspresionizem, ki ga je zaznamoval.
Pot smo nato nadaljevali proti Vrhniki, kjer nas je čakalo presenečenje: sam Ivan Cankar nas je, z značilnim klobukom, navihanimi pripombami in skodelico kave v mislih, popeljal na potep. Ogledali smo si njegov spomenik, obiskali legendarno 11. šolo pod mostom, kjer znanje teče bolj kot voda, in si ogledali Cankarjevo rojstno hišo, v kateri je več dima iz stare črne kuhinje kot sodobnega udobja. Prav iz teh razmer so zrasle velike misli in še večje zgodbe.
Seveda ni šlo brez vzpona na Sv. Trojico, kjer smo si malo razmigali mišice in razširili poglede – dobesedno in simbolično. Kot pravi Cankar, je z vrha vse lepše. Ekskurzijo smo zaokrožili v cerkvi sv. Pavla in na pokopališču, kjer smo se ustavili pri grobu njegove matere, ki jo je pisatelj tako pogosto in z občutkom omenjal v svojih delih.
Kot bi rekel Ivan Cankar: »Narod si bo pisal sodbo sam.« Naj nas ta misel spomni, da imamo tudi učenci moč, da oblikujemo svojo prihodnost s pogumom, znanjem in pokončno držo.
Kosovel pa bi nas spodbudil, da ne obupamo nad svetom, ampak ga gradimo drugače: »Mi gradimo svetlobo.« Prihodnost je naša, če si upamo misliti drugače.
Ekskurzija, ki je združila smeh, znanje, gibanje in ščepec poetične resnosti, bo zagotovo ostala med tistimi šolskimi dnevi, ki jih ne pozabiš zlahka. Dokazala nam je, da književnost ni le stvar učbenikov in ocenjevanj, ampak da zgodbe živijo – če si jih le upamo slišati (in prehoditi nekaj kilometrov zanje).
